ITS francoščina – C’est la vie !

ITS francoščina: C’est la vie ! v okviru dveh let odgovarja na vprašanje: »Francoščina: kako, kje, kdaj … zakaj?«

        

Interdisciplinarni tematski sklop francoščina z naslovom C’est la vie ! (To je življenje!) je dvoleten predmet, znotraj katerega se intenzivnem učenju francoščine pridružujejo različna družboslovna predmetna področja in aktivnosti.

V prvem letu tako dijaki poleg francoščine spoznavajo frankofonski svet tudi preko zgodovine, geografije, angleščine, slovenščine (književnost), filozofije, glasbe in filma. Medpredmetne sklope izvajajo tako gimnazijski profesorji kot tudi zunanji izvajalci, strokovnjaki in naravni govorci. Pouk jezika je osnovan na simulacijah avtentičnih življenjskih situacij (npr. spoznavni večer v jezikovni šoli, dan na prostem, potovanje, trgovina, restavracija itd.), popestren z najrazličnejšimi aktivnostmi in nadgrajen s tematskimi delavnicami (npr. turnir balinanja, slaščičarski atelje ipd.). Delo v živo se tako v šoli kot doma dopolnjuje z uporabo digitalnih medijev (spletna učilnica in aplikacije Duolingo, Leximage, Flipgrid, Youtube).

V drugem letu se učenje francoščine nadaljuje in nadgrajuje, spremlja pa ga filmski atelje, znotraj katerega dijaki izberejo temo, napišejo scenarij ter posnamejo svoj lasten francoski filmček. Atelje je sestavljen iz nekaj tematskih predavanj (umetnost, književnost, moda), uvoda v osnove kinematografije, mentorstva dijakom s strani profesorice francoščine in lokalnega filmskega režiserja, pomoči pri glasbeni spremljavi in postprodukciji ter projekcije končnih izdelkov v Kulturnem domu Slovenj Gradec.

Znotraj predmeta ITS francoščina se z dijaki izvedeta vsaj dve ekskurziji v okviru projektnih tednov:

  • obisk Francoskega inštituta Charles Nodier v Ljubljani
  • ter potovanje v Francijo (Pariz).

 

Alors, pourquoi choisir ITS C’est la vie ?

(Zakaj torej izbrati ITS C’est la vie?)

Dijaki preko predmeta ITS francoščina pridobijo osnovno znanje francoščine, se spoznajo z značilnostmi in posebnostmi francoskega ter frankofonskega prostora, pridobljeno znanje pa uporabijo v kontekstu francoskega filmskega ateljeja, ki jim omogoči ne le praktično uporabo francoščine na domačih tleh, temveč tudi bolj konkreten stik z zanimivim in pestrim svetom filmske umetnosti in industrije, s katerim se bojo v prihodnosti nedvomno še veliko srečevali in ga tako malo bolje razumeli.

Brošura >>

 

Filmski atelje

ITS C’est la vie !

FILMSKI ATELJE

Drugi vikend v maju smo tretji letniki v sklopu francoskega ITS C’est la vie ! na Kmetiji Lešnik snemali kratke francoske filme.

Priprave so potekale že več kot mesec dni prej. Izmisliti smo si morali kratko zgodbo in vanjo vključiti kakega od slavnih Francozov iz preteklosti. Določiti smo morali ostale karakterje. Do snemanja samega pa smo seveda morali nekaj stvari tudi zapisati: kratek povzetek filma, treatment, scenarij, kostume, rekvizite, igralce, urnik, …
V petek, 14. 5., smo se takoj po pouku odpravili na kmetijo. Tam so nas že pričakali profesorica Nina Rainer Klančnik, filmski režiser Uroš Zavodnik, video montažer Nejc Sušec in urednik zvoka Aleš Gangl.
Ker smo imeli na voljo le dva dni, skupin pa je bilo štiri, smo se takoj po prihodu odpravili snemat. Opazili smo, da nam bo snemanje vzelo veliko več časa, kot smo mislili, saj je bila prva skupina na sceni ves popoldan. Morali smo se vzeti v roke in vse opraviti hitreje.
Po snemanju smo odšli v sobo za postprodukcijo in s pomočjo Nejca Sušca spoznali postopek montaže filmov. Tu smo iz posnetega sestavili osnovno zgodbo filma in se smejali našemu igranju ter napakam na sceni.
Tisti večer je svoj film snemala še ena skupina, drugi dan pa še dve, medtem, ko sta bili prvi skupini s svojima filmoma že v montaži. Prva skupina je edina uspela narediti še montažo zvoka in tako je nastal eden izmed štirih filmov. Druge filme smo popravljali in izpopolnjevali še preko mailov in jih tako tudi dokončali.
Nastal je filmski omnibus z naslovom »Paris 50 km«, premiera katerega bo v Kulturnem domu Slovenj Gradec na začetku novega šolskega leta.
Ta dva dneva na filmskem setu sta bila zelo zanimiva. Spoznali smo ozadje filmske produkcije, se smejali in uživali. Veliko smo se družili in noč preživeli na seniku. Nekateri pa smo celo spoznali, kaj bi radi počeli v življenju!

Živa Knez, 3. b

 

Paris, Je t'aime

PARIS, JE T’AIME (ITS C’est la vie !)

V prepletu ljubezni, mode, zgodovine in kulinarike

Pariz je svetovno znan po modi, romantičnem ambientu, vrhunski hrani, prestižu in je na seznamu želja večine popotnikov, še posebej takšnih, ki se učijo tudi francosko. Za podaljšan vikend smo v sklopu predmeta ITS francoščina odkrivali eno najlepših evropskih mest, kjer smo pričakovali mimike, glasbo harmonike in vonj francoskih rogljičkov na vsakem koraku, predvsem pa privlačne in strastne Francoze, kot jih vidimo v filmih.

Nastanjeni smo bili v hostlu, v katerem ni manjkalo priložnosti za druženje  in spoznavanje zanimivih ljudi. Prvi dan smo se povzpeli na znameniti Eifflov stolp, od koder smo občudovali razgled na mesto. Pot nas je nato ponesla v hišo, kjer je prebival in ustvarjal Balzac, eden najboljših francoskih pisateljev. Ogledali smo si tudi dih jemajočo kapelo Sainte Chapelle, se sprehodili mimo gotske lepotice, bazilike Notre-Dame, nadaljevali z ogledom Panteona in tam videli grobove znanih in pomembnih Francozov, dan pa smo zaključili z vzponom na stolp Montparnasse, od koder smo uživali ob sončnem zahodu in čarobno osvetljenem Eifflovem stolpu. Naslednje jutro smo si ogledali zelo zanimiv in inovativen muzej Grévin, kjer smo se navduševali nad pristnim izgledom voščenih lutk, ki so predstavljale mnoge svetovno znane, predvsem pa francoske osebnosti.

Pariz je evropska prestolnica visoke mode. Tudi mi smo si privoščili sprehod po prestižnih butikih v Galeriji Lafayette, kjer smo uživali ob prekrasnih kreacijah in nekoliko manj ob njihovih cenah. Vedno sem si želela živeti v Parizu, a mi je ta izlet vzbudil nekaj pomislekov (a samo dokler ne postanem milijonarka). Predvsem to, da je potrebno priti z dobro založeno denarnico, kajti denarja je vedno premalo. Seveda se da živeti budget friendly, zato smo v restavracijah vedno naročile vodo v vrču (une carafe d’eau), ki nam je (na srečo) niso računali in si jo nalile še v steklenice za kasneje. Prišlo je celo do tega, da smo spakirale ostanke kosila za seboj. Želela sem si raziskati pariško modno sceno,  in ko smo se odpravili v Galerijo Lafayette, sem poskusila edino brezplačno stvar (seveda, kakopak) in tako me je stilistka naličila, kar mi je še posebej prišlo prav zvečer, ko smo se odpravile v bar v hostlu. Navdušena sem bila nad komunikativnimi študenti, kartali smo, metali beer pong (z vodo namesto piva) in se pogovarjali. In tako sem namesto Francoza skoraj zapeljala Mehičana. 

Preden nam je sobotni večer pokvarilo deževno vreme, smo si ogledali tudi Muzej kinematografije, v katerem smo spoznali začetke filmske industrije. Z dežniki smo krenili na Elizejske poljane, kjer nas je pozdravil veličasten Napoleonov slavolok zmage. Zadnji dan smo se odpravili v Louvre poiskat Mono Liso. Po poti Da Vincijeve šifre smo odkrivale simboliko in umetnost italijanske renesanse, najsrečnejša pa sem bila, ko smo se po naključju znašle pred Hamurabijevim zakonikom. V Louvru bi človek lahko preživljal dneve, pravijo pa, da je potrebno za odkrivanje vseh razstavljenih del skoraj leto dni. Od Pariza smo se poslovili z najvišje mestne četrti Montmartre, kjer so nas premamljali vonji francoske kuhinje in stvaritve uličnih umetnikov.

Pariz je mesto polno priložnosti in različnih ljudi, skušale smo čim več govoriti francosko in moram nas pohvaliti, da smo uspešno: vprašale za pot, naročile v restavraciji in poskusile tudi osvajati. Seveda je bilo potrebno vsem sledilcem pokazati, kje smo bile, zato so socialna omrežja delala na polno. Hja, celodnevno fotografiranje izčrpa vsako baterijo, zato je bilo v vsaki restavraciji najpogostejše vprašanje: »Ali si lahko polnim telefon?« Izčrpani smo bili vsi in mislim, da smo v treh dneh opravili kardio treninge za kakšen mesec. Še posebej zadnji dan, ko smo na sekunde lovili avtobus do letališča (pohvalno).  Ni bilo enostavno, kajti teči sem morala s škatlo pice, ki sem jo nato v boemskem stilu pojedla na metroju.

Izlet je bil za večino prvi stik s Francijo in francosko prestolnico in domov smo se vrnili z lepimi spomini, zabavnimi fotografijami in suvenirji. Pariz nas ni videl zadnjič, vsak je našel vsaj en razlog, zakaj se bo vrnil. Moj je Louvre, kajti v kratkem času nisem uspela razvozlati Da Vincijeve šifre.

Leoni Jošt