PARIS, JE T’AIME (ITS C’est la vie !)

V prepletu ljubezni, mode, zgodovine in kulinarike

Pariz je svetovno znan po modi, romantičnem ambientu, vrhunski hrani, prestižu in je na seznamu želja večine popotnikov, še posebej takšnih, ki se učijo tudi francosko. Za podaljšan vikend smo v sklopu predmeta ITS francoščina odkrivali eno najlepših evropskih mest, kjer smo pričakovali mimike, glasbo harmonike in vonj francoskih rogljičkov na vsakem koraku, predvsem pa privlačne in strastne Francoze, kot jih vidimo v filmih.

Nastanjeni smo bili v hostlu, v katerem ni manjkalo priložnosti za druženje  in spoznavanje zanimivih ljudi. Prvi dan smo se povzpeli na znameniti Eifflov stolp, od koder smo občudovali razgled na mesto. Pot nas je nato ponesla v hišo, kjer je prebival in ustvarjal Balzac, eden najboljših francoskih pisateljev. Ogledali smo si tudi dih jemajočo kapelo Sainte Chapelle, se sprehodili mimo gotske lepotice, bazilike Notre-Dame, nadaljevali z ogledom Panteona in tam videli grobove znanih in pomembnih Francozov, dan pa smo zaključili z vzponom na stolp Montparnasse, od koder smo uživali ob sončnem zahodu in čarobno osvetljenem Eifflovem stolpu. Naslednje jutro smo si ogledali zelo zanimiv in inovativen muzej Grévin, kjer smo se navduševali nad pristnim izgledom voščenih lutk, ki so predstavljale mnoge svetovno znane, predvsem pa francoske osebnosti.

Pariz je evropska prestolnica visoke mode. Tudi mi smo si privoščili sprehod po prestižnih butikih v Galeriji Lafayette, kjer smo uživali ob prekrasnih kreacijah in nekoliko manj ob njihovih cenah. Vedno sem si želela živeti v Parizu, a mi je ta izlet vzbudil nekaj pomislekov (a samo dokler ne postanem milijonarka). Predvsem to, da je potrebno priti z dobro založeno denarnico, kajti denarja je vedno premalo. Seveda se da živeti budget friendly, zato smo v restavracijah vedno naročile vodo v vrču (une carafe d’eau), ki nam je (na srečo) niso računali in si jo nalile še v steklenice za kasneje. Prišlo je celo do tega, da smo spakirale ostanke kosila za seboj. Želela sem si raziskati pariško modno sceno,  in ko smo se odpravili v Galerijo Lafayette, sem poskusila edino brezplačno stvar (seveda, kakopak) in tako me je stilistka naličila, kar mi je še posebej prišlo prav zvečer, ko smo se odpravile v bar v hostlu. Navdušena sem bila nad komunikativnimi študenti, kartali smo, metali beer pong (z vodo namesto piva) in se pogovarjali. In tako sem namesto Francoza skoraj zapeljala Mehičana. 

Preden nam je sobotni večer pokvarilo deževno vreme, smo si ogledali tudi Muzej kinematografije, v katerem smo spoznali začetke filmske industrije. Z dežniki smo krenili na Elizejske poljane, kjer nas je pozdravil veličasten Napoleonov slavolok zmage. Zadnji dan smo se odpravili v Louvre poiskat Mono Liso. Po poti Da Vincijeve šifre smo odkrivale simboliko in umetnost italijanske renesanse, najsrečnejša pa sem bila, ko smo se po naključju znašle pred Hamurabijevim zakonikom. V Louvru bi človek lahko preživljal dneve, pravijo pa, da je potrebno za odkrivanje vseh razstavljenih del skoraj leto dni. Od Pariza smo se poslovili z najvišje mestne četrti Montmartre, kjer so nas premamljali vonji francoske kuhinje in stvaritve uličnih umetnikov.

Pariz je mesto polno priložnosti in različnih ljudi, skušale smo čim več govoriti francosko in moram nas pohvaliti, da smo uspešno: vprašale za pot, naročile v restavraciji in poskusile tudi osvajati. Seveda je bilo potrebno vsem sledilcem pokazati, kje smo bile, zato so socialna omrežja delala na polno. Hja, celodnevno fotografiranje izčrpa vsako baterijo, zato je bilo v vsaki restavraciji najpogostejše vprašanje: »Ali si lahko polnim telefon?« Izčrpani smo bili vsi in mislim, da smo v treh dneh opravili kardio treninge za kakšen mesec. Še posebej zadnji dan, ko smo na sekunde lovili avtobus do letališča (pohvalno).  Ni bilo enostavno, kajti teči sem morala s škatlo pice, ki sem jo nato v boemskem stilu pojedla na metroju.

Izlet je bil za večino prvi stik s Francijo in francosko prestolnico in domov smo se vrnili z lepimi spomini, zabavnimi fotografijami in suvenirji. Pariz nas ni videl zadnjič, vsak je našel vsaj en razlog, zakaj se bo vrnil. Moj je Louvre, kajti v kratkem času nisem uspela razvozlati Da Vincijeve šifre.

Leoni Jošt