E. A.

Quid nunc?

Quid nunc? je petnajsta knjižna izdaja gimnazijske zbirke E. A. Odstira čas epidemije koronavirusne bolezni, ki je z ustavitvijo javnega življenja, zaprtjem šol in s šolanjem na daljavo globoko in boleče zaznamovala generacijo letošnjih maturantov. Zbirko risb, fotografij in poezije je ustvarilo 49 četrtošolcev. Pričujoča dela so podobe osamljenosti, izolacije, izpraznjenosti, ponavljajoče vsakdanjosti, strahu; hrepenenja po normalnem življenju se pogosto povezujejo z grenko družbeno kritiko duhovne, moralne izpraznjenosti, aktualne politike ter pohlepa in materializma sodobnega sveta. Soočenja s svetom, ki se jim odstira, so mučna in trpka, a tudi ironična, iskrivo sarkastična in mladostno nagajiva, kar priča o vitalizmu mladosti, ki premaga tudi najturobnejše življenjske preizkušnje.

Knjižico je oblikoval Edi Koraca. Izšla je junija 2021.

Alenka Rainer, urednica zbirke E. A.

Zate

Julija 2019 je izšla štirinajsta knjižica iz gimnazijske zbirke E. A., prva, ki bi lahko bila tako tudi naslovljena, kot epreuve d’artiste, gre namreč za izbor prvih odtisov grafik gimnazijca dvajsete generacije slovenjgraških maturantov Žige Rožeja. Mladostno iskrivost, igrivost in svežino njegove likovne govorice, kot jo v spremni besedi ovrednoti profesor Peter Hergold, dopolnjuje kratek izbor mlade in samosvoje lirske ustvarjalnosti Žige Krefta, prav tako maturanta dvajsete generacije. Ustvarjanje obeh mladih avtorjev, dragoceno v svoji iskrenosti in izpovednosti, je v estetsko dovršen knjižni izdelek oblikoval Edi Koraca iz studia Arh Deko.

Alenka Rainer, urednica zbirke E. A.

Žiga Kreft
Pesem je slika

Pesnik je fotograf.
Vidi sliko, jo posname.
Nato jo predeluje, da
navdih loči od balasta.
Vsaka slika je posebna,
Vsaka je enkratna.

Pesnik se s pesmimi diha,
slike so vdih, pesmi žlahten izdih.
Najlepša pesem nastane iz izdiha srca,
čista in nedolžna se
na papirju zdi nebogljena,
a v mislih postane golob,
ki poleti, da predre opne rešetk,
razbije zid greha
in opomni bralca na to,
kar bi moral biti.

Pretegnil sem si prste in pogledal naokrog po sobi. V kotu je ležal Gospod Jakob, v ozadju pa je svetila utišana televizija. Lažje bi bilo, če bi imel pomoč. Lažje bi bilo, če bi imel koga tam doli, pristen strah. Stopil bi do njega, vanj nameril pištolo in ga vprašal, kaj ima povedati, preden bo umrl. Če hočeš pisati o življenju, ga moraš najprej živeti, je rekel Ernest Hemingway.
Torej, če hočem pisati o mučenju in umorih, moram najprej ubijati? Depresivno.
(str. 41)

A – apokalipsa          M – mir
B – bojevanje            N – nasilje
C – civilisti                O – oboroževanje
Č – človečnost          P – poraz
D – domovina          R – razdejanje
E – eksistenca          S – svoboda
F – fanatizem           Š – škoda
G – groza                  T – trpljenje
H – hrana                 U – ubijanje
I – ideologija            V – vojska
J – jaz                        Z – zločin
K – katarza               Ž – žrtve
L – lager

Samo prazni listi
suho šelestijo
brez domišljije.
          Vesna Bricman

 Hladen piš v obraz
občutim jo, samoto
koraka z mano.
          Žan Libnik

Sivino jutra
barva njen iskrivi smehljaj
v svetlejši dan.
         Aleš Vodenik

Nenadoma

Ko glasba ni več prava.
Ko se Romeo zastrupi,
da se z Julijo
ne bi zdolgočasila. Ko tulipani ne dišijo. Ko je življenje popolno
in prejmeš položnico,
v opomin,
da si še nekaj dolžan. Ko se zaveš obveznosti,
da te prehiteva in
ga moraš ujeti. Nenadoma.

Med drevesi.
Žalostna.
Ker je fajn.
In to hočem.
Ker potem bolj uspeva.
Baje.
Tisnikarju že.

Rumeno

Rada imam plašč in rokavice
in dolge črtaste šale … čaj in džez,
ob katerem bi človek umrl
od ugodja … Če ne bo šlo drugače,
bi vsaj predel … in mrmral …
Ali obstajajo pesmi življenja?
Anja Ramšak

Živeti tukaj
za spočenjanje otrok
je božansko.

Katja Križovnik

Ne čakaj na maj

2004
Zbirka grafik

Urednik: Peter Hergold

Novorojena

Usta si mi napolnil s svojimi lasmi.
V trebuh sem spustila metulje.
Božaš me, ljubkuješ.
Zate sem kraljica.
Zaspiva na cunjah najine preteklosti.
Tudi sonce mora kdaj zaspati.
Danes je bilo dovolj svetlobe.
Vse je postorjeno.
Skupaj sva rodila ljubezen
za peti letni čas.

Spomin nase
(odlomek) Tudi brez rok bom pisal!
Brez nog bom tekal
po vrtovih svojih sanj!
Brez nosu bom dihal
in brez ust poljubljal!
Brez telesa bom obstajal, sam!
Brez duše bom plaval po nebu. Živel bom za vedno.
Živel bom sam.
Sam kot spomin nase.
A kadar se bom izgubil,
se zanašam nate,
obudi me samo z mislijo name.
Dovolj je že en atom spomina.
Spomina name.

Za ljudi in zase

Zgodilo se je že,
da je kdo umrl dvakrat.
Prvič za ljudi in drugič zase. Prvič si duh, glas ognja,
ki bega okoli sten, a ga nihče
ne sliši. Takšen je običaj. Drugič umreš v sebi.
Ko izgineš iz oči ljudi,
verjameš, da res ne obstajaš več. Zgodilo se je že,
da je kdo umrl dvakrat.
Prvič za ljudi in drugič zase.

Nedokončanka

To je pesem,
ki je nedokončana.
Kot čas,
kot bolečina. Konca ne poznam,
zato ne vem,
kako se bo razpela. Ta pesem je nedokončana,
kakor živa rana,
ki od nje